Nekje drugje

Skratka. Pride ura in je že zdaj. Casino Royale je dober zato, ker pri Danielu Craigu nikoli ne veš, če Bond ni pravzaprav negativec. Dober je zaradi zelo inovativnega sadizma. Dober je tudi zaradi svetlomodrih kopalk znamke Grigio Perla, v katerih Bond prikoraka iz morja. Poleg tega pa je dober zaradi nadaljevanja polemike o tem, ali mora biti Bondov martini zmešan (v kozarcu) ali stresen (v shakerju). Doslej je veljalo, da je Bond pristaš tresenja: nenazadnje je Ian Fleming v sedmem poglavju Casino Royale (1953) napisal recept za “suhi martini”. Po barmanovem oui monsieur namreč Bond odpredava: “Samo trenutek. Tri dele Gordon’s [gina], en del vodke, pol merice [suhega vermuta] Kina Lillet. Dobro stresite, dokler ne bo ledeno hladen, potem pa dodajte veliko, tanko limonino lupino. Razumete?” Tako je bilo rečeno v romanu. V novem filmu je vse skupaj zelo drugačno. Na barmanovo vprašanje ”stresen ali zmešan?” Bond nekoliko sitno odgovori: “Ali sem vam zdim nekdo, ki mu je za to mar?” Barman martini potem strese, ne zmeša. Bondu je morda res vseeno, vendar pa barman ve, da ima vsak revizionizem svojo mejo. (Barmani so tudi sicer pomembni za Bonda. V kanadski raziskavi, ki je bila leta 1999 objavljena v British Medical Journal, je rečeno, da “lahko streseni martiniji okrepijo antioksidantski učinek alkohola, zaradi česar so bolj zdravi kot zmešani martiniji”. Zaključek? “Dobro zdravje agenta 007 je verjetno, vsaj deloma, tudi posledica poslušnosti barmanov.”)  

V petek ob pol dveh popoldne, na Piccadillyju, malo pred stopnicami na postajo podzemne na Piccadilly Circusu. Po stopnicah je priteklo dekle in se zaletelo v črnko srednjih let. Črnka je imela v rokah tri vrečke. Ena od vrečk ji je padla na tla. Ko se je sklonila, da bi jo pobrala, je dekle zakričalo: “Prokleta črna opica!” V slovenščini. Z močnim ljubljanskim naglasom. “Dej se že skidi. No.” In v angleščini dodala: “Fuck off. Fuck off, you black… For fucking sake.” Črnka ni rekla nič, ampak jo je samo začudeno pogledala. ”A se ji ne boste opravičili?” sem vprašal dekle, ko sem se sklonil, da bi pobral vrečko. ”Poleg tega pa slovenščina v Londonu ni več tako eksotična, kot je bila včasih.” Dekle - med 25 in 30 let, precej visoko, dober meter osemdeset, z ostro pristriženimi kratkimi črnimi lasmi, ki so bili kot čelada, z izrazitim, malo širokim nosom, nekaj pegami, popudranimi podočnjaki - me je prezirljivo pogledalo. “Who the fuck… Kdo pa misliš, da si? Kva se moraš mešati? Pusti me pri miru, stara pizda.” Zadnji stavek mi je dobesedno pljunila v obraz. Potem je zamahnila z roko, zavila na levo in stekla po Lower Regent Streetu. “Thank you,” se mi je zahvalila črnka. “Do you speak her language?” Ja. Potem sem se opravičil, da se mi mudi domov, se poslovil in šel na podzemno.    

Tim Berners-Lee, ki je seštrikal svetovni splet, je za Guardian dejal, da ”obstaja velika nevarnost, da bo [svetovni splet] postal prostor, kjer se laži širijo hitreje kot resnice, ali pa prostor, ki bo na določen način vedno bolj krivičen”. Za razvoj svetovnega spleta je po njegovem mnenju še posebej problematičen vzpon bloganja. “Svet bloganja deluje tako, da ljudje berejo bloge in jih linkajo. Berete to, kar vam svetujejo ljudje, ki jim zaupate. To je zelo preprost sistem, vendar pa nam mora tehnologija pomagati izraziti dosti bolj zapletene občutke o tem, komu bomo zaupali.”  (Ker bolj ali manj zaupam Guardianu, je članek polinkan. To sem imel napisano v petek, pa sem pozabil objaviti. Resnica ali laž?)

Ko je Institute for Public Policy Research, vodilni britanski levosredinski raziskovalni inštitut, pred tednom dni poslal okrožnico, v kateri so napovedali objavo raziskave o “spreminjanju otroštva”, je iz vsega skupaj tolkla predvsem britanska pedofobija, torej strah pred otroci in najstniki. Oziroma, v tem primeru, strah pred antisocialnim vedenjem otrok in najstnikov. Med drugim je bilo rečeno, da naj bi bili britanski odrasli manj kot odrasli drugod po Evropi pripravljeni na konfrontacijo z mladoletnimi osebami, ki se vedejo antisocialno. Tako naj bi samo 34 odstotkov Britancev posredovalo, če bi videli, da skupina 14-letnikov vandalizira avtobusno postajališče - v primerjavi s 65 odstotki Nemcev, 52 odstotkov Špancev in polovico Italijanov. Ker je kazalo, da bo bolj počasen dan, so medijo okrožnico še enkrat pogreli (poročilo bo sicer objavljeno prihodnji teden) in iz njega izluščili, da so britanski najstniki bolj antisocialni in delinkvetni kot njihovi evropski vrstniki. Britanski 15-letniki, recimo, se bolj pogosto pretepajo, več jih uživa prepovedne droge, več pa jih ima tudi spolne odnose. (Samo pri kampanjskem pijančevanju so jih prehiteli mladi Danci in Irci.) Razlog za to naj bi bilo dejstvo, da se mladi družijo bolj med seboj, z odraslimi pa nimajo več “strukturirane interakcije”: v Angliji 45 odsotkov 15-letnih fantov večere preživlja s svojimi prijatelji, na Škotskem pa  59 odstotkov. V Franciji je ta številka 17 odstotkov. To pomeni, da se mladi obnašanja učijo od vrstnikov. (Medtem ko 93 odstotkov najstnikov v Italiji še vedno večerja z družino, jih v Britaniji samo še 64 odstotkov.) Vendar pa res ni bil počasen dan: nekaj ur kasneje po pogrevanju delinkvence mladoletnikov se je izkazalo, da si mladina v Angliji in Walesu misli, da so uredbe o antisocialnem obnašanju (Anti-social behaviour orders oziroma Asbos), s katerimi je vlada poskušala omejiti kršenje javnega reda in miru, pravzaprav kolajne, ki si jih lahko ponosno pripnejo na prsa, informacijski pooblaščenec pa je dejal, da Britanija “tava” v družbo, v kateri bo nadzorovanje postalo trajno. V Britaniji je namreč po ena varnostna kamera na 14 prebivalcev, vsak dan pa vas lahko posname po približno 300 kamer. Podatki o prebivalcih se stalno zbirajo tudi iz drugih virov: ob uporabi kreditnih in drugih plačilnih kartic, kartic zaupanja, mobilnih telefonov in računalnikov. Tako kot pravijo Hard-Fi v Stars of CCTV: Vsak gib, ki ga naredim, je posnet na trak, da me ima lahko tisti zgoraj na varnem (…). Mi smo zvezde varnostnih kamer, ali ne vidite, kako me ima kamera rada? Ali pa morda res česa ne razumem?

“Seveda gre samo za Johnnyja. Johnny sem. Johnny tja. Johnny… lajdidaj.” Lajdidaj – tralala? - je pridelal moj prijatelj John, ki dela kot producent na Radio 1 in se je z Razorlight parkrat srečal. “Samo zaradi službe.” Je pa zelo primeren, ta lajdidaj: pri Johnnyu Borrellu, 26-letnemu frontmanu, je namreč zanimivih veliko stvari. Predvsem recimo to, da so Razorlight bend, ne pa ”Borrell in tisti trije”, namreč kitarist Björn Ågren, basist Carl Dalemo in bobnar Andy Burrows. Kljub temu, kaj si Borrell o tem misli. Zanimivo je, da je Burrows dejal, da imajo vsi včasih občutek, da so sleparji. “Včasih si mislim, da smo res opice. Da v resnici ne vemo, kaj počnemo. Seveda imamo vsi sindrom benda opic. Tudi Johnny.” So pa zelo dobro uigrani. Nazaj k Johnnyju. Zanimive so njegove roke in elegantni prsti, s katerimi počne vse mogoče. Zanimiva je njegova imitacija porno zvezdnika Petra Berlina, za katero sicer nisem prepričan, če ni samo moja fiksacija. Po mojem kar drži, vendar bolj zaradi usodno ozkih belih hlač kot pa zaradi seksa. Zanimivo je, kako med petjem In The Morning po Sinoči je bilo tako zelo v redu in zdaj so tvoje rjuhe umazane skoraj odsotno izpljune tudi ulice so umazane, ampak saj se nikoli ne obrneš in pogledaš, kaj si naredil. Še bolj zanimivo je, da temu sledita verza Spomni se - če bi bil še mlad, bi se popolnoma izgubil. Ja. Borrellova besedila res nihajo nekje med prozaičnostjo in banalnostjo. Z In The Morning so sicer začeli sinočnji koncert v Wembley Areni. Zanimivo je, da si je za In The City oportunistično slekel majico in potem polgol plesal po odru. Zanimivo je, da noče govoriti o tem, če še vedno uživa mamila. Zanimivo je tudi, da je aroganten, vendar ”dosti manj kot leta 2004, ko sem čutil, da sem genij”, kot je dejal v nekem intervjuju. Zanimivo pa je tudi, da sem zdaj v letih, ko sem atavistično mahnjen na vsakogar, ki se prepričljivo proda za genija. Torej ne na to, da je kdo v resnici genij: zdaj je zasvojenost v resnici bolj zanimiva od vsega drugega. The Boy Looked at Johnny, ena boljših pesmi Libertines, je menda o Borrellu. Fant je pogledal Johnnyja / (In) rekel: “Ali ne veš, kdo mislim, da sem?” Drugi dodatek je bila samo ena pesem: Somewhere Else.

“Nekaj najboljše glasbe v zadnjih 25 letih,” je bilo rečeno v Guardianu. Ker časopise vedno berem z mešanico zavisti in privoščljivosti, se mi je to zdelo posrečeno. In res. Ali se sploh spodobi poslušati bende, ki smo jih poslušali v mladosti? Še posebej, če smo na njih plesali? Recimo New Order? New Order so bend, zaradi katerega sem nekaj mesecev sanjal, da se bom preselil v Manchester. Ali pa v Salford. To je bilo leta 1981, ko je izšel njihov prvi album, Movement. Res je, da sem bil  obseden z Joy Division, star 16 let in duhovno abnormalen (kar sem, hvala bogu, še vedno), vendar pa je to bilo vseeno nekaj novega. V Manchester sem se namreč hotel preseliti še preden so sploh odprli Haciendo. Pri New Order mi je bilo všeč vse, od temnega, elegantnega elektra pa do nenavadno melodičnega basa. In petja Bernarda Sumnerja. In njegovega plesanja. New Order so še vedno zelo moderni. 

Sinoči sem s Katjo in Michelom šel na njihov koncert v Wembley Areni. Če odštejem nekaj mularije, je bilo občinstvo precej naša generacija. In ščepec starejših, vrstnikov članov benda, smo se posmehnili. (Mladina: predskupina so bili Maximo Park, kar je bilo prijetno nenavadna kombinacija. Vendar pa ne verjamem, da so prišli samo zaradi njih.) Koncert je bil eden najboljših v zadnjem času. Začel se je s She’s Lost Control, se zapeljal preko Shadowplay, These Days, Transmission, Love Will Tear Us Apart (ki smo ji pritegnili vsi, kar je precej zanimiva komunalna izkušnja) in Atmosphere, potem pa se je zgodilo nekaj precej nenavadnega: na vrsti je bila Waiting for the Sirens’ Call z lanskega istoimenskega albuma. Vsi si želimo ljubezni, vendar pa včasih to ni dovolj. Če so se solze zaradi hipnotične nostalgije nabirale že nekaj minut, je bilo potem vsega konec. Solze, samo nekaj jih je bilo, so mi počasi tekle po ličnicah. In zdaj tudi vem, zakaj pri Waiting for the Sirens’ Call: zato, ker se je preteklost v tistem trenutku nekako zlila s sedanjostjo, od Joy Division pa do New Order leta 2005. Ali 2006. Ker mi je bilo, v bistvu, v redu. Lepo. Ker sem bil srečen. Potem sem si pomirjen obrisal solze. Glavni del koncerta so končali z Blue Monday, dodatke pa s True Faith. Skratka. Čeprav je v sredo na vrsti Johnny Borrell, čeprav sta v petek na vrsti Dresden Dolls, v nedeljo pa grem na Anthony and the Johnsons, so glasba velikega, res velikega kosa mojega življenja New Order. Moja najljubša pesem? Subculture (Ko boš enkrat v teh dneh šel domov, ne boš niti opazil, da si sam. Ko boš enkrat v teh dneh sam sedel doma, boš ugotovil, da se ne moreš sam dajati dol. Na koncu se boš predal. Vsaj malo mora boleti.) Kljub temu, da je niso odigrali.

Komaj čakam. Jutri zvečer bodo v neki televizijski oddaji razglasili, da živim v najslabši občini v Britaniji. ”Phil in Sofie sta uporabila rigorozne kriterije, s katerimi sta razkrila trende, zaradi katerih so nekatere poštne številke zelo zaželjene, drugih pa se izgogibamo”, so zakrakali na televizijski mreži, ki bo predvajala to enourno ekstravaganco. Ker pa to ni dovolj, so dodali: “Natančno sta pregledala vse statistike, od kriminala in brezposelnosti pa do okolja in faktorjev življenskega sloga, da bi ugotovila, kam bi se morali preseliti - in od kod bi morali pobegniti.” Phil in Sofie sta voditelja oddaje. Phil Spencer jo vodi že nekaj časa, Sofie Allsopp pa se bo v tej vlogi preizkusila prvič. Ker je tukaj pač meritokracija, je bila Spencerjeva sovoditeljica doslej njena starejša sestra Kirstie. Kirstie je zdaj na porodniškem dopustu, ker se ji je rodil sin, Bay Atlas. Oče Allsoppovih punc je sicer konservativna korifeja baron Hindlip. Gre skratka za tole: čeprav niso povedali, kje v Britaniji je najlepše živeti, so apetit malo potešili s tem, da so objavili dno lestvice 434 britanskih občin. Čisto na dnu je tako Hackney. Tik pred njim je Tower Hamlets, prav tako v vzhodnem Londonu, potem je Merthyr Tydfil v južnem Walesu, potem Newham (ponovno v vzhodnem Londonu), ter Islington, v severnem Londonu. Ker živim na meji med Hackneyjem in Islingtonom, se mi je rezultat zdel še posebej imeniten. Prvo in peto mesto od zadaj! Še vedno boljše od tega, kaj naj bi bilo na vrhu lestvic. Namreč Epsom in Ewell (to je ena občina), Harrogate in Horsham. Horsham!!!!! Horsham je malomeščansko zaledje Brightona. V Epsomu in Ewellu imajo hipodrom. Harrogate pa je na zamorjenem severu Anglije. Sicer pa je to vseeno. So pač takšni časi, da je voditelj konservativne stranke David Cameron lahko mirno dejal, da “imamo vsi stanovanjske kredite”. Kar pomeni, da se lahko itak vsi preselimo v Horsham. Razen tistih 12 milijonov Britancev, ki uradno živijo pod mejo revščine ali na njej (manj kot 180 funtov na teden za dva odrasla člana gospodinjstva). Ali pa, kot so ugotovili v Joseph Rowntree Foundation, tista tretjina Britancev, mlajših od 40 let, ki ne more kupiti niti “na najcenejšem delu lokalnega trga nepremičnin”. To, da jih veliko od živi prav v Hackneyju in Islingtonu, seveda ni bistveno: na televiziji bodo lahko baronove hčerke še naprej guncale afne.  

Pripis 26. oktobra: najboljši kraj v Britaniji naj bi bil Winchester v Hampshireu. V tisti oddaji so sicer povedali tudi to, da bi bili “nori, če ne bi kupovali nepremičnin v Hackneyju”. Menda zato, ker se bodo cene dvignile za “kakšnih 60 odstotkov”. Ja, kar ducat jih bom. Toliko o tem. V stolnici v Winchestru je pokopana Jane Austen. V Hackneyju, po drugi strani, se je (pavza) rodil (pavza) Harold Pinter (pavza), zelo dejaven pa je bil Dalston Set. Ki je sicer klika, ampak vseeno.   

To je ena izmed tistih idej, zaradi katerih bi se - verjetno - najraje brcnili, ker se je niste spomnili sami. History Matters - Pass It On (Zgodovina je pomembna - daj jo naprej) je kampanja za popularizacijo zgodovine ter kulturne in zgodovinske dediščine v Angliji in Walesu. “Zaradi hitrega življenja se nam zdi zgodovina samoumevna,” piše na njihovi spletni strani, “vendar pa je prav zato večkrat postavljena na stranski tir”. Med različnimi prireditvami za popularizacijo zgodovine itd. je tudi današnje pisanje “največjega bloga v zgodovini”, s katerim naj bi “arhivirali dan v življenju naše domovine”. V zapisih naj bi največ pozornosti vseeno posvetili temu, kako je zgodovina vplivala na vsakdanje življenje avtoric in avtorjev, vsi posti pa bodo (v elektronski obliki) na voljo v British Library, v oddelku za arhiviranje internetnih vsebin. Ker je potrebno množice nekako spodbuditi, je med pobudniki History Matters veliko korifej popularne zgodovine in popularnih intelektualcev. Med njimi je tudi zgodovinar in televizijski voditelj David Starkey, ki je prepričan, da je “zgodovina kolektivni spomin”: “Zaradi zgodovine smo ljudje: je kolektivni spomin in država, ki izgubi občutek za zgodovino, ni več to, kar bi morala biti.”

Takole je bilo. Včeraj pozno popoldne sem odtaval na otvoritev Frieza, drugega najpomebnejšega sejma sodobne umetnosti na svetu. Malo sem zamujal, vendar pa Chris in Sarah, ki sta me čakala, nista bila preveč slabe volje. Imel sem namreč zoprn muskelfiber v nadlaktni mišici, ker sem v ponedeljek prvič v življenju boksal. O tem športu očitno še vedno vem premalo. Torej. Ko sem na Friezu skakal po krasnih instalacijah Do-Ho Suha, sem pogledal na levo in zagledal vitko žensko, ki se mi je zdela zelo znana. Zelo vitka, srednje visoka, z razmršeno umazanimi blond lasmi. Skoraj čisto v črnem, črnih čevljih, črnih nogavicah. Zelo vitka. Kljub temu, da se je pogovarjala po telefonu, je gledala naokoli. In potem sta se najina pogleda srečala. Za par sekund. In med temi par sekundami sem dvignil svojo desnico, da bi ji pomahal. Seveda, saj jo poznam… In ko je moja roka že potovala po zraku, se mi je posvetilo, da je ta zelo vitka ženska Kate Moss. Ki jo poznam samo iz fotografij in ene pesmi. In enega videa. Brez panike, menda: in kaj naj naredim? Verjetno sem se zelo bebasto zarežal, saj se je nasmehnila. In potem sem ji vseeno pomahal. S prstom je pokazala na telefon… in mi pomahala nazaj. Potem se je hitro obrnila ter, z dvema ženskama in dvema moškima za petami, izginila kot kafra. Počutil sem se malo hecno. Takšne pomote in zagate so očitno dvosmerna ulica. Šele potem sem videl, kaj si je ogledovala preden je zagledale mene: fotografijo, ki jo je Juergen Teller posnel leta 2003, kot del editoriala za majsko številko britanske Vogue. Na njej nasmejana Mossova leži pod igralno piramido hčerke Lile, v rokah pa ima torbico Matthewa Williamsona.

Potem sem šel še malo po sejmu. Lej, Jude Law. Ne, ne bom več mahal. Lej, Charles Saatchi. Lej, Zaha Hadid. Ki sem jo skoraj pohodil. Hitro sem se opravičil. “Ne skrbite… Zelo vroče je,” mi je dejala. Res, zelo vroče. Soparno. Stosedemdeset galerij v velikem šotoru v Regent’s Parku. Šampanjec v potokih, lanski promet pa je bil 33 milijonov funtov (kar je bil samo vrh ledene gore poslov, ki so bili sklenjeni ob in po sejmu). Umetnost? Chris je imel prav: instalacija Mikea Nelsona je fantastična in srhljiva. Labirint sob in fotografskih temnic, v katerih se lahko, vsaj konceptualno, izgubiš. Poleg Davida Shrigleyja in Do-Ho Suha sta mi bila - kot običajno - sicer najbolj všeč brata Jake (na fotografiji levo) in Dinos Chapman (desno), ki na štandu galerije White Cube zelo po svoje, hitropotezno portretirata obiskovalce. Seansa, ki traja 15 do 20 minut, stane vsega 4.500 funtov + DDV, portretiranci pa bodo lahko portrete dobili šele po njuni razstavi v liverpoolski podružnici galerije Tate, ki bo odprta decembra. Kar pa se tiče Kate Moss: to, da me je pogledala, se mi nasmehnila in mi pomahala, se verjetno mora nekje poznati. Tako kot tudi to, da je izginila kot kafra. Menda je šla na cigareto.

“Res ne razumem, zakaj se niso tobogani bolj prijeli,” se je spraševal nemški kipar Carsten Höller. Po njegovem mnenju so namreč “varna, hitra in učinkovita oblika prevoza tako po stavbah kot med njimi”. Recimo v Tate Modern, kjer je od danes razstavljena njegova instalacija Test Site: pet cevi - spodnji del je jeklen, zgornji je plastika - ki so v bistvu tobogani. Dva tobogana sta krajša, trije pa daljši. Najdaljši, s petega nadstropja galerije, je dolg 56 metrov, z vertikalnim padcem 27 metrov. Kljub temu pa ni najhitrejši: to je tobogan s četrtega nadstropja.

Pred 45-letnim Höllerjem so velikanski prostor strojnice polnili Louise Bourgeois, Juan Muñoz, Anish Kapoor, doslej verjetno najbolj spektakularno Olafur Eliasson (z The Weather Project), Bruce Nauman in Rachel Whiteread. V Tate Modern sicer pravijo, da se Höller “ukvarja z vertikalnostjo prostora”, vendar pa je bolj verjetno, da si lahko na toboganih - kot je prepričan sam Höller - “malo odpočijemo in damo duška”.

Kljub temu, da jih je v Tate Modern pet, pa Höllerjevi tobogani niso samo za obiskovalce galerij, ampak so pravi modni krik, saj je enega naročila tudi Miuccia Prada, da se lahko po njem iz svoje pisarne zapelje naravnost v službeni avto. Modni krik. Test Site je zato seveda mogoče odpraviti kot populistično finto populistične galerije, ki se je s tobogani spremenila v nobel luna park, vendar pa je vse skupaj vseeno preveč ambivalentno, inteligentno in dvoumno, da bi to lahko bilo res. Samo še tole: ne, niti ko sem se drčal iz četrtega nadstropja, nisem kričal. Spust iz prvega pa res ni zadosti. Modni krik… modni krik… kako učinkovita fraza…  (Za višja nadstropja so potrebne - sicer brezplačne - vstopnice, na katerih so določeni časovni termini spusta. Na voljo so pri glavni blagajni. Instalacija bo razstavljena do 9. aprila 2007.)